Čemaž je v vseh pogledih prvak užitnih divjih rastlin. Kjer raste, ga je v obilju. Nadvse lahko je razpoznaven. Odličen in zelo uporaben je v prehrani. Celo tisti, ki divje zelenjave še nikoli ni jedel, se ne bo zmrdoval nad njim.
To je torej rastlina, ki na široko odpira vrata za vstop v svet samonikle zelenjave. Prepriča nas, da je nekaj, kar raste za plotom, lahko celo boljše kot tisto, kar raste pred njim.
Čemaž je bližnji sorodnik česna in čebule. To brez težav zavohamo in okusimo. Ima le dva široka suličasta lista, ki že konec zime poženeta iz ozke podolgovate bele čebulice. Pogost je v dolinah rek in potokov ter v vlažnih bukovih gozdovih.
Za prehrano nabiramo predvsem mlade liste, a tudi popke, socvetja in zelene plodove. Imajo podoben okus in so enako uporabni kot listi, ki po ostrem okusu spominjajo na česen.
Čim večkrat jih dodamo solatam in pripravimo namaze s skuto ali z maslom iz oreškov. Lahko jih na kratko skuhamo v sopari in začinimo z olivnim ali bučnim oljem. Kuhana socvetja in plodovi ne pečejo več, postanejo celo nekoliko sladki.
Prav v ostrini pa je bistvena prehranska in zdravilna moč čemaža, ki je zelo podobna česnovi. Med drugim je odličen za zdravo srce in ožilje, dobro prebavo in sploh odlično počutje. Čemaž se najbolje sklada z maščobami, saj te omilijo njegovo ostrino, čemaž pa olajša prebavo maščob. Zeleno maslo ali zelena zaseka? Tudi to je eden skritih adutov odličnega divjinca.
vir: rozeinvrt.si

Brokoli postajajo vsako leto bolj priljubljeni. Imajo visoko prehransko vrednost. 100 g jedilnega dela vsebuje približno 3 g beljakovin, 3,1 g ogljikovih hidratov in 3,1 g prehranskih vlaknin. Kot večina druge zelenjave imajo zelo nizko energijsko vrednost, 100 g daje le 113 kJ oziroma 27 kkal. Vsebujejo veliko rudnin (železa 8,8 mg, kalcija 28 mg, natrija 12 mg, kalija 340 mg, fosforja 66 mg in cinka 0,6 mg) ter vitaminov (vitamina B1 0,04 mg, vitamina B2 0,12 mg, niacina 1,8 mg, vitamina C 54 mg, vitamina B6 0,17 mg, folne kisline 123 mcg, vitamina A 2 mcg in vitamina E 0,88 mg). Poleg tega so brokoli bogati s številnimi dobro znanimi antioksidanti, kot so karotenoidi, flavonoidi, fenoli, pa tudi snovmi, ki delujejo rakotvorno, na primer z indoli ter fenoli, in snovmi, ki razstrupljajo telo (izotiocianati). Zaradi vseh teh sestavin so brokoli ena izmed najbolj učinkovitih vrst zelenjave za zaščito pred rakavimi obolenji in boleznimi srca, verjetno pa tudi proti sivi mreni.

Banane, ki so mala skladišča energije, nam pomagajo pri številnih zdravstvenih težavah.
Banane so zaradi visoke vsebnosti kalija dobro domače zdravilo proti depresiji. V neki raziskavi, ki so jo znanstveniki naredili med depresivnimi ljudmi, so se ti veliko bolje počutili, potem ko so pojedli banano. Banane tudi pomirjajo živčni sistem, ta rumeni sadež namreč vsebuje veliko vitamina B.
Banana, ki vsebuje veliko kalija, ima od vseh sadežev najmanj kuhinjske soli, kar je zelo koristno pri ljudeh, ki imajo težave s krvnim pritiskom. Primerna pa je tudi pri nekaterih primerih anemije.

Kaj povzroči gripo?
Povzročitelj gripe je virus influence. Obstaja več tipov virusov. Večina iz med njih, razen tipa C, je sposobna spreminjanja, tako da nastajajo vedno novi sevi in imunski sistem ni sposoben razviti imunosti za vse življenje.

Simptomi
Virus gripe se prenaša s kužnimi kapljicami, ki jih po zraku, zlasti v zaprtih prostorih, razširjajo okuženi bolniki, s kašljanjem, kihanjem ter posrednim in neposrednim stikom. Bolezenski znaki nastopijo po eno do tridnevni inkubaciji. Nenadoma se pojavijo visoka temperatura, glavobol, bolečine v mišicah in kosteh, dražeč občutek v žrelu in suh kašelj. Po dveh dneh začnejo vročina in drugi simptomi usihati in po petih dneh navadno izginejo. Bolnik navadno v 7-10 dneh docela ozdravi. Simptomi vnetja dihal pa se ohranijo; bolnik je slaboten in včasih potrt.
Bolezen je lahko nevarna zaradi hitrega širjenja in pogostih zapletov s pljučnico, ki ogroža predvsem starejše in kronične bolnike.

Zdravljenje
Razen v blagih primerih naj bolnik miruje v postelji v topli in dobro prezračeni sobi. Jemlje naj sredstva proti bolečinam, da si olajša trganje in bolečine in zmanjša telesno temperaturo. Topli napitki pomirjajo vneto grlo, vdihavanje pare pa blažilno deluje na pljuča. Če zboli za gripo prileten človek ali bolnik z boleznijo pljuč ali srca, je treba poklicati zdravnika, takoj ko se pojavijo simptomi. Pacient lahko vstane iz postelje, ko vročina popusti, vendar še vedno potrebuje mirovanje. Ko se mu moč začne vračati, naj postopoma spet začne normalno delati in živeti.

Preprečevanje
Izogibanje bivanju v zaprtih prostorih, kjer je veliko ljudi, vzdrževanje dobre kondicije, redna telesna vadba ter kvalitetna prehrana. Oboleli naj ostanejo v postelji, pri kihanju in kašljanju naj uporabljajo robčke ter se izogibajo telesnim stikom.

Cepljenje
Najprimernejši čas za cepljenje je konec oktobra in v začetku novembra, torej pred sezono gripe. Protitelesa, ki ščitijo pred gripo, se pojavijo v dveh tednih po cepljenju. Priporočljivo je za starejše od 60 let, oskrbovance v domovih za ostarele in ostalih zavodih, odrasle in otroke, ki imajo kronične bolezni pljuč, srca, presnovne bolezni, bronhialno astmo, ledvične ter živčno-mišične bolezni. Cepljenje je treba vsako leto ponoviti. (VIR:http://med.over.net/za_bolnike/bolezni_clanki/gripa.php)

Na prehodu iz srednjih let v starostno obdobje ter v obdobju zgodnje starosti čakajo človeka hudi travmatični dogodki in siloviti stresi, kot so : odhod zadnjega otroka iz družine, upokojitev, izguba mnogih prijateljev in smrt enega od zakoncev.
Starejši ljudje izgubljajo vse, kar so imeli radi: dom, otroke, prijatelje, zakonskega partnerja in druge ljubljene osebe, a tudi svoje družbene vloge, položaje, status in prestiž, kot tudi svoje lastno zdravo telo in izgled. Posebno je prizadet občutek lastne vrednosti. Zato živijo v nenehni frustraciji, ki jo spremljajo strah, sram, odtujenost in občutek zavrženosti.
Ti pojavi so značilni za vse starejše ljudi, zlasti v obdobju visoke starosti, a še posebej prizadenejo dementne osebe.

Demenca je upad ali izguba sposobnosti mišljenja, spomina, govora, učenja, presoje. To je propad osebnosti, ki ga obeležuje obubožanje višjih psihičnih funkcij zaradi bolezenskega procesa in vodi na koncu v razosebljenje.

Najbolj preprosto razlago demence je podala neka mamica svojemu otroku ob obisku bolne babice v domu .–Demenca je bolezen , ki prizadene možgane. V možganih je veliko prostorčkov. Vsak od njih je pomemben za razmišljanje, govor ali premikanje rok in nog. Pri tej bolezni je tako, kot če bi nekdo v teh prostorčkih počasi ugašal luči: najprej v prvem, potem v drugem, pa v naslednjem in tako naprej.

Alzheimerjeva bolezen je najpogostejši vzrok demence. Med pogostejšimi so tudi demence, ki so posledica motenj prekrvavitve v možganih, zlasti kapi ali demence pri nekaterih drugih boleznih, kot so Pickova, Hunktingtonova horeja, Parkinsonova ali bolezen Lewyjevih telešc.

Znaki demence se kažejo kot motnje na področju:

- pozornosti – starostnik govori neurejeno, ne sledi bistvu,vsi šumi iz okolice mu odvrnejo pozornost
- abstraktnega mišljenja – ne razume besednih iger, pregovorov, šal…
- govornih sposobnosti- ne najde besed, ne zna nadomestiti izgubljenih besed z drugimi, ne končuje stavkov, ponavlja iste v besede ali besedne fraze…
- kratkoročnega spomina – večkrat mu je potrebno povedati določene napotke, pozablja, ponavlja ista vprašanja ali gibe…
- dolgoročnega spomina – ne ve povedati, kaj se je zgodilo pred enim tednom..
- presojanja – ne zna presoditi o primernem obnašanju v družbi, je manj urejen…
- orientacija v času, prostoru, osebah – ne ve povedati kje je, svojega doma ne prepozna, ne zna ločiti časa, ne prepozna sorodnikov in znancev…
- motnje govora – ne najde pravih besed…
- ne prepozna predmetov in jih ne zna uporabljati...

Potek bolezni pri vseh vrstah demence ni enak. Pri Alzheimerjevi bolezni se praviloma začne neopazno in postopoma napreduje. Pri nekaterih drugih boleznih je začetek nenaden s kasnejšimi novimi upadi v zagonih ali tudi brez njih. V začetnem obdobju lahko prevladujejo spominske motnje ali pa so sprva izrazitejše osebnostne spremembe ter opazimo spominske motnje pozneje.
Začetne spremembe se lahko kažejo z izgubo volje do dela ali drugih aktivnosti, ki so bile do tedaj zanje zanimive. Ne kažejo več zanimanja za dogajanja v okolici ali za družabna srečanja, rajši se zadržujejo v družinskem krogu, ki jim je poznan in jim zato nudi občutek varnosti. Težave s spominom se običajno zgodaj pojavijo. Pogosteje pozabljajo imena ali založijo predmete. Težko sledijo dolgim zahtevnim pogovorom. Težave s spominom, ki so posledica demence, nastanejo zaradi neustreznega spominskega zapisa. Priklic zato običajno ni uspešen kljub pomoči. Običajno človek z demenco v začetni fazi opiše doživetje iz zgodnejših življenjskih obdobij, vendar pa je pri tem časovno zaporedje dogodkov neustrezno. Izrazitejše težave opazimo, ko naj bi se spomnil nedavnih dogodkov.
Pri nadaljevanju bolezni se težave s spominom stopnjujejo. Navadno težave prikrivajo ali jih celo zanikajo. Upadajo tudi ostale sposobnosti zato se stopnjuje napetost, obupanost ali občutki manj vrednosti.
Z nadaljnjim upadom vseh višjih možganskih funkcij se zmanjšuje količina dosegljivih informacij . Sposobnost razumevanja in presoje je oslabljena. Nepravilno ali celo onemogočeno je računanje, orientacija -izgubljanje v prostoru je vse pogostejša. Osebe z demenco postanejo čustveno labilne. Hitro se zjočejo ali razjezijo, vendar pa se tudi hitro umirijo.
V končnem stadiju se spominske težave še stopnjujejo in se zgodi, da starostniki ne spoznajo niti najbližjih sorodnikov. Pogovarjajo se z navideznimi osebami ali z lastno podobo, ki jo vidijo v ogledalu. Živijo v zmotnem prepričanju, da so še zaposleni, da so starši še živi, otroci pa hodijo v šolo. Ne znajdejo se več niti v lastnem domu, najpogosteje ne vedo pravilnega datuma, leta ter kje se nahajajo. Želijo si le domov- nekam daleč v preteklost, v otroštvo, v materino toplo naročje.
Ob napredovanju bolezni postanejo vse bolj neokretni, upočasnjeni, gibljejo se le malo. Govor je upočasnjen, postanejo redkobesedni in lahko ponavljajo le še nekaj fraz. Pogovora ali napisanega besedila ne razumejo več. Pojavljajo se lahko težave z zadrževanjem blata ali vode.

Odzivi starostnika z demenco so nam morda nerazumljivi, vendar kažejo, da še vedno zaznajo občutek topline in varnosti. Topel nasmeh, stik z očmi, morda nežen dotik z roko ali objem preko ramena sporočajo starostniku z demenco, da je v skrbnih in prijateljskih rokah.
Nebesedna sporočila so pogosto ključ k oblikovanju prvega vtisa o določeni osebi .Osebe s hudimi spominskimi motnjami živijo vedno znova v svetu prvih vtisov.

Ne smemo pozabiti, da je človek z demenco, človek z določenimi sposobnostmi in pomanjkljivostmi, kot vsi zdravi ljudje.
Običajno zmorejo več,kot mi od njih pričakujemo, zato potrebujejo veliko zaupanja in vzpodbude. Njihove pozitivne lastnosti moramo poudarjati in jih priznavati, s pomanjkljivostmi moramo ravnati tolerantno in čuteče.
Dementnega človeka je potrebno sprejemati in mu ne vsiljevati našo realnost.
To kritično obdobje človeškega življenja prinese s seboj zopet odvisnost od pomoči drugega, kot v otroških letih (sklenjen krog).

Znana a pri nas ne dovolj razvita je ideja, da bi mlada generacija lahko v večji meri pomagala starejši. Da bi tudi v okviru šol vzpodbujali prostovoljno delo s starejšimi ljudmi. Ravno pri iskanju novih idej, kako aktivirati starejše, dementne ljudi, se je v našem domu porodila ideja o Medgeneracijskem sodelovanju. Omislili smo skupni projekt -Dom in 1. b razred evropskega oddelka Gimnazije Kočevje. Izdelali smo plan in pristopili realizaciji. Odzivi naših stanovalcev so izredno pozitivni.
Pričakujemo, da bi od projekta imeli korist stari , tako kot mladi. Za mlade je to dragocena življenjska izkušnja, pa tudi za značaj mladega človeka veliko pomeni solidarnost s starejšimi. Starejšim pa pomoč, sočutnost, skupno opravljeno enostavno delo, medsebojno sodelovanje, daljša življenje in jim daje novo dimenzijo tudi v poznih letih.


Pripravila: Gordana Kalinič, delovni animator

Izobražen laik je nenadomestljiv

Bolezni srca in ožilja so velik problem sodobne civilizacije, saj zaradi njih v razvitih deželah, kamor sodi tudi Slovenija, oboleva in umira največ Ijudi. Dobri varovalni ukrepi, med katere prištevamo zgodnje odkrivanje in zdravljenje povečanega krvnega tlaka, krvnih maščob, sladkorne bolezni, prenehanje kajenja in zdrav način življenja, sicer lahko zmanjšajo breme teh bolezni, odpraviti pa jih ne morejo. Zato mora biti vsak laik pripravljen, da se vsaj enkrat v življenju znajde v situaciji, ko bo lahko svojcu, prijatelju ali pa neznancu na cesti rešil življenje.

Nenadna srčna smrt in "veriga preživetja"

Najbolj zahrbtna je nedvomno tako imenovana nenadna srčna smrt, saj praviloma nastopi povsem nepričakovano in je pogosto prva znanilka koronarne bolezni. Več kot polovica teh bolnikov namreč pred tem usodnim dogodkom nima prav nobenih težav z srcem. Do nenadne srčne smrti zato praviloma pride zunaj bolnišnice - največkrat v domačem okolju, na cesti ali v službi. Nenadna srčna smrt nastopi zaradi prekatne motnje srčnega ritma - največkrat fibrilacije. Mehanična aktivnost srca - torej črpanje krvi po telesu - naenkrat preneha, in če ne ukrepamo takoj, se začne proces umiranja, ki v petih do desetih minutah postane dokončen. Časa za pravilno ukrepanje, ki bolniku lahko reši življenje, je zato zelo malo. Ker nenadna srčna smrt največkrat nastopi zunaj bolnišnice, so ob tem, za bolnika usodnem dogodku, praviloma navzoči samo laiki in ne ustrezno opremljeno medicinsko osebje. Laiki zato predstavljajo prvi in drugi člen tako imenovane "verige preživetja", ki je temelj uspešnega zdravljenja teh bolnikov. Veriga, ki je trdna toliko kot najšibkejši člen, namreč sestoji iz štirih med seboj neodvisnih enot:

1) Takojšnje prepoznavanje bolnikovega stanja in obveščanje nujne medicinske službe s strani laikov
2) Osnovno srčno oživljanje s strani laikov
3) Čimprejšnja električna defibrilacija
4) Oživljanje na višji ravni

Vsak laik se bežno spominja osnov srčnega oživljanja, bodisi iz pouka v osnovni ali srednji šoli bodisi s tečaja Rdečega križa pred vozniškim izpitom. Ker večina ljudi nikoli ni bila v situaciji, da bi morala resnično oživljati, in ker tega znanja redno ne obnavljamo, povprečen laik redko pravilno ukrepa. Najboljši način, da si laik pridobi znanje o pravilnem ravnanju, torej o prvem in drugem členu "verige preživetja", in verjetno v bližnji prihodnosti tudi o tretjem, je obisk tečaja o postopkih osnovnega oživljanja. To znanje je nato treba redno obnavljati. Tega načina pridobitve ustreznega znanja ne more nadomestiti pričujoči sestavek, v katerem želim opozoriti predvsem na glavne principe pravilnega ukrepanja.

Prepoznava nenadne srčne smrti

Bolnik se nepričakovano in največkrat brez predhodnih znanilcev, kot sta bolečina v prsih in občutek nerednega bitja srca, zgrudi brez zavesti. Na klic se ne odziva, tako rekoč ne more mo ga "zbuditi". Pogosto ima bolnik v začetku tudi krče, in to stanje lahko napačno interpreti ramo kot božjast (epileptični napad). Velikokrat ti bolniki v začetku tudi hropejo (agonalno podihavanje), kar lahko napačno ocenimo za "težko" ali celo normalno dihanje.

Takojšnje obveščanje nujne medicinske službe

Če ugotovimo znake nenadne srčne smrti, moramo o tem takoj obvestiti nujno medicinsko službo. V ta namen z najbližjega ali prenosnega telefona takoj pokličemo številko "112" in dispečerju kratko in jedrnato povemo naslednje podatke:

naše ime in priimek;
od kod kličemo;
kaj se je zgodilo in kakšno je stanje bolnika.
Če je ob dogodku navzočih več prič, naj ena priča opravi "112-klic", preostali pa naj takoj začnejo osnovno srčno oživljanje.

Najboljši način, da si laik pridobi znanje o pravilnem ravnanju, torej o prvem in drugem ter verjetno v bližnji prihodnosti tudi o tretjem členu "verige preživetja", je obisk tečaja o postopkih osnovnega oživljanja.
Vse raziskave so pokazale, da takojšnje osnovno srčno oživljanje s strani laikov reši bistveno več življenj kot zapletene in drage naprave v sodobnih reševalnih vozilih in na urgentnih ter intenzivnih oddelkih bolnišnic. Ker so bolniki večinoma neznanci, se laiki ob dihanju "usta na usta" pogosto bojijo okužbe. Če bolniku niste pripravljeni dajati umetnega dihanja, morate obvezno izvajati zunanjo masažo srca. Vse dosedanje raziskave so pokazale, da je za preživetje teh bolnikov bistveno bolj pomembna dobra zunanja masaža srca kot umetno dihanje.

Nenadna srčna smrt praviloma nastopi povsem nepričakovano in praviloma zunaj bolnišnice. Ob tem za bolnika usodnem dogodku so praviloma navzoči samo laiki, ne pa tudi ustrezno opremljeno medicinsko osebje. Laiki zato predstavljajo nepogrešljiv prvi in drugi člen tako imenovane "verige preživetja", ki predstavlja temelj uspešnega zdravljenja.


Osnovno srčno oživljanje

Z osnovnim srčnim oživljanjem, ki ga izvajamo, medtem ko je nujna medicinska ekipa na poti do bolnika, ustvarimo približno 20 % normalnega srčnega pretoka. Na ta način lahko začasno vzdržujemo življenjsko pomembne organe, kot so srce in možgani, pri življenju. Preživetje drugih organov v tej fazi ni ogroženo. Lahko bi rekli, da za bolnika "kupimo" pomembne minute do prihoda urgentne ekipe, ki lahko edina ponovno vzpostavi delovanje bolnikovega srca. Praktično vse raziskave so pokazale, da osnovno srčno oživljanje v prvih minutah lahko reši bistveno več življenj kot zapletene in drage naprave v sodobnih reševalnih vozilih in na urgentnih ter intenzivnih oddelkih bolnišnice. Vsak laik bi zato moral poznati osnovne postopke srčnega oživljanja, ki so v bistvu veliko bolj preprosti kot na primer delo z računalniki, gospodinjskimi aparati ali vožnja avtomobila. Podatki na področju Ljubljane so pokazali, da samo 20 % laikov ob prihodu medicinske ekipe izvaja osnovno oživljanje.

Bolniku najprej sprostimo dihalna pota, in če ne diha, mu damo dva umetna vdiha usta na usta. Če tudi potem ne kaže znakov življenja, začnemo zunanjo masažo srca, ki jo izvajamo s pritiskom na spodnjo tretjino grodnice v ritmu okoli 100/min. Ob masaži se mora prsni koš vgrezniti vsaj za tri do pet centimetrov. Blago masiranje prsnega koša, ki ga lahko pogosto videvamo v filmih, ni učinkovito. Na vsakih 15 masaž se priporoča en vdih "usta na usta".

Ker so bolniki večinoma neznanci, se laiki ob dihanju "usta na usta" pogosto bojijo okužbe, poleg tega pa imajo ta poseg pogosto za nehigienski. Izvajati umetno dihanje ali ne, je nedvomno osebna odločitev vsakega posameznika. Izredno pomembno pa je, in tega ne morem zadosti poudariti, da zaradi umetnega dihanja nikoli ne opusti zunanje masaže srca. Torej, četudi niste pripravljeni bolniku dajati umetnega dihanja "usta na usta", morate obvezno izvajati zunanjo masažo srca na prej opisan način. Vse raziskave na živalih so pokazale, da umetno dihanje v prvih petih do desetih minutah verjetno ni potrebno, če je dobra masaža srca. Ti eksperimentalni rezultati so bili potrjeni tudi s prvo raziskavo na Ijudeh, ki je bila objavljena letos. Pokazala je, da ob dobri zunanji masaži srca umetno dihanje ne reši dodatnih življenj. Torej, za preživetje bolnikov z nenadnim srčnim zastojem je bistveno bolj pomembna dobra zunanja masaža srca kot umetno dihanje "usta na usta".

Zgodnja defibrilacija - bliža se doba samodejnih zunanjih defibrilatorjev

Čimprejšnja električna defibrilacija je edini poseg, ki lahko vzpostavi ponovno delovanje srca. Če bolnika defibriliramo v treh minutah po izgubi zavesti, lahko oživimo tudi 80 % umirajočih src. Če je zamuda večja kot 10 minut, pa je možnosti za uspeh manj kot 10 %. Veliko večje možnosti za uspeh so, kot smo dejali, pri bolnikih, ki so deležni dobre zunanje masaže laikov. V naših razmerah defibrilacijo lahko izvede samo urgentna medicinska ekipa, saj je za prepoznavanje te motnje ritma in pravilen poseg potrebno medicinsko znanje, ki ga laik nima. Da bi zmanjšali zamudo do defibrilacije, se v razvitih zahodnih deželah vedno bolj uveljavljajo samodejni zunanji defibrilatorji. To so naprave, ki jih namestimo na bolnika, same pa prepoznajo motnjo ritma in defibrilirajo, če je to potrebno. Ker je ravnanje s temi napravami zelo preprosto in ne presega ravni tečajev osnovnega oživljanja, z njimi lahko ravnajo tudi laiki. Ti samodejni zunanji defibrilatorji so nameščeni na javnih mestih, kjer se zbira veliko Ijudi - na železniških in avtobusnih postajah, letališčih, v kongresnih in športnih dvorane in celo v letalih. V bistvu bi bili samodejni defibrilatorji lahko nameščeni podobno kot javni telefoni, gasilski aparati, ali doma kot na primer radio ali televizija. Dosedanje izkušnje s temi napravami in laiki, ki so jih uporabili, so zelo ugodne. Pričakovati je, da se bodo samodejni zunanji defibrilatorji v nekaj letih pojavili tudi v Sloveniji.

Oživljanje na višji ravni

Oživljanje na višji ravni izvaja urgentna medicinska ekipa, ki pride na mesto srčnega zastoja. Za izvajanje je potrebno medicinsko znanje, ki ga ima le posebej izurjena ekipa z urgentnim zdravnikom. Bistvena intervencija je čimprejšnja defibrilacija, ki je v naših razmerah za zdaj laiki še ne izvajajo. Kot smo že omenili, pa lahko laiki s pravočasnim prepoznavanjem nenadne srčne smrti in takojšnjim in ustreznim obveščanjem urgentne medicinske ekipe močno skrajšajo čas do prihoda ekipe. To ob dobrem osnovnem oživljanju bistveno vpliva na preživetje bolnikov z nenadno srčno smrtjo. (Vir:http://med.over.net/za_bolnike/kako_ukrepati/ozivljanje_srca.php,članek je napisal: doc. dr. Marko Noč, dr. med.)

Več o demenci in napotki za svojce
Kaj je demenca?
Kdaj se bolezen pojavi?
Kako bolezen prepoznamo?
Vse motnje spomina niso demence
Kdaj moramo obiskati zdravnika?
Kaj lahko naredimo sami?
Kaj lahko stori zdravnik?
Kako bolezen vpliva na svojce?
Pomoč svojcem

Kaj je demenca?
Demenca je kronična napredujoča možganska bolezen, ki prizadene višje možganske funkcije, kot so spomin, mišljenje, orientacija, razumevanje, računske in učne sposobnosti ter sposobnosti govornega izražanja in presoje. Njena najpogostejša oblika je Alzheimerjeva bolezen, ki predstavlja več kot 80 odstotkov vseh demenc. Vzrok za nastanek te bolezni ni znan. Med pogostejše oblike sodi tudi vaskularna demenca, ki je posledica sprememb na žilnem sistemu. Bolniki s to obliko demence imajo zvišan krvni tlak, povečane vrednosti holesterola in trigliceridov, sladkorno bolezen in druge dejavnike tveganja. V anamnezi najdemo eno ali več možganskih kapi. Čeprav je ozdravljivih oblik demence zelo malo, možnost vedno obstaja. Zato je treba pri vsakem bolniku opraviti osnovne laboratorijske preiskave in izključiti organski vzrok bolezni.

Kdaj se bolezen pojavi?
Demenca je bolezen starosti. S starostjo se namreč tveganje za njen nastanek povečuje. Po nekaterih podatkih ima demenco 1 odstotek ljudi pred 65. letom starosti, po 65. letu pa odstotek ljudi z demenco strmo raste. Po 90. letu bolezen prizadene kar 60 odstotkov ljudi. Poznamo dve obliki Alzheimerjeve bolezni: zgodnjo obliko pred 65. letom starosti in pozno obliko po 65. letu. Izid je slabši pri zgodnji obliki, saj bolezen hitreje napreduje. Pri tej obliki ima pomembno vlogo genetska nagnjenost za razvoj bolezni.

Kako bolezen prepoznamo?
Najbolj očiten znak bolezni je izguba spomina, pri čemer je v začetni fazi prizadet predvsem kratkoročni spomin, to je spomin za nedavne dogodke. Spremembe lahko opazijo bolniki sami, predvsem pa njihovi svojci. Po drugi strani je spomin za oddaljene dogodke v začetku ohranjen in je prizadet šele v kasnejših fazah bolezni. Pogosto je prizadeta bolnikova orientacija, najprej v času in kasneje v prostoru. Bolezen prav tako spremljajo otežena sposobnost besednega izražanja, presoje, učenja novih vsebin, mišljenje je osiromašeno in togo. Že v začetni fazi bolezni, predvsem pa pozneje, se opisanim simptomom lahko pridružijo psihične motnje. Bolniki se osebnostno spremenijo. Z napredovanjem bolezni bolniki tudi telesno opešajo. Nič več niso sposobni opravljati osnovnih življenjskih aktivnosti in vse bolj potrebujejo pomoč drugih.

Vse motnje spomina niso demence
Starejši ljudje se včasih ne morejo spomniti določenega podatka (npr. imena), a jim ga po daljšem ali krajšem premisleku uspe priklicati v spomin. Te težave z leti običajno ne napredujejo in so del normalnega pešanja spominskih funkcij v starosti. V takem primeru govorimo o benignih motnjah spomina; v nasprotju z demenco, kjer tovrstne motnje niso prehodnega značaja in se bolnikovo stanje postopno slabša.

Kdaj moramo obiskati zdravnika?
K zdravniku moramo, ko se nam samim zdi ali nas drugi opozorijo, da smo začeli pozabljati. Najprej obiščemo osebnega zdravnika, ki nas po potrebi napoti k ustreznemu specialistu. Vzroki za motnje spomina so različni, lahko so normalen del starosti, lahko so povezane z depresijo ali drugimi psihičnimi motnjami, posledica jemanja določenih zdravil (nekaterih zdravil za lajšanje bolečin in anksioznih stanj) ali pa predstavljajo začetek in pojav demence. Pozorni moramo biti predvsem na spremembe, ki vplivajo na normalen potek vsakdana in z njim povezane aktivnosti ter z napredovanjem bolezni zahtevajo vse več pomoči, dokler ne privedejo v popolno odvisnost od druge osebe.

Kaj lahko naredimo sami?
Tudi v starosti sta priporočljivi čim večja psihična in telesna aktivnost. Raziskave kažejo, da intelektualno delo v starosti odloži pojav bolezni, tako da se demenca pojavi kasneje, kot bi se sicer. Vsekakor velja omeniti uravnoteženo prehrano z zadostno količino mineralov in vitaminov ter dosledno izogibanje škodljivim razvadam, kot sta alkohol in kajenje. Tudi pri že ugotovljeni demenci je pomembno, da čim dlje ostanemo aktivni in se v okviru svojih zmožnosti ukvarjamo z dejavnostmi, ki nas zanimajo.

Kaj lahko stori zdravnik?
Na voljo so zdravila, ki demence sicer ne zdravijo, upočasnijo pa njeno napredovanje in za nekaj časa lahko izboljšajo simptome bolezni. Zdravila so učinkovitejša, če so predpisana v zgodnejši fazi bolezni, zato je zgodnje odkrivanje bolezni zelo pomembno. Zdravilo uvede specialist psihiater ali nevrolog, pozneje pa ga lahko predpisuje tudi osebni zdravnik. Zdravila so varna in jih lahko jemljemo v kombinaciji z drugimi zdravili.

Kadar demenco spremljajo depresivno razpoloženje, anksioznost (tesnobnost, strah), nespečnost, razdražljivost in psihotične motnje, je potrebna uvedba antidepresivov in antipsihotikov. Anksiolitiki niso primerni za zdravljenje motenj v starosti, ker slabijo spominske funkcije.

Kako bolezen vpliva na svojce?
Treba je poudariti, da bolezen ne prizadene zgolj bolnika, ampak tudi bližnje, ki zanj skrbijo. Prva huda preizkušnja je soočenje z boleznijo in njenimi posledicami, z napredovanjem bolezni pa je skrb za obolelega vse bolj obremenjujoča, saj postaja povsem odvisen od tuje pomoči. Za bolnika je najbolje, da čim dlje ostane v domačem okolju, vendar je nastanitev v domu starejših občanov včasih neizogibna.

Pomoč svojcem
Skrb za obolelega predstavlja hudo psihično in fizično obremenitev, zato potrebujejo svojci veliko razumevanja in podpore. Seznanjeni morajo biti z značilnostmi in potekom bolezni, da lahko čim lažje in čim bolj kakovostno skrbijo za obolelega. V okviru Psihiatrične klinike v Ljubljani delujeta psihogeriatrična ambulanta in posvetovalnica za svojce bolnikov z demenco, združenje za pomoč pri demenci Spominčica pa organizira izobraževalni program, skupine za samopomoč in trikrat na teden svetovalni telefon.
(Vir:http://www.ezdravje.com/si/zivcevje/alzheimer/demenca/

Zasvojenost, ki jo povzroča nikotin, je sedaj že dobro poznana. Zaradi tega, ker so zasvojeni z nikotinom, mnogi kadilci ne uspejo prenehati s kajenjem, posebej še, če poskušajo to sami, brez pomoči. Zato kadilcev ne smemo obsojati, ampak jim moramo nuditi pomoč. Zelo pomembno je, da se kadilka ali kadilec sama odločita za spremembo.

Odvisnost od nikotina in odtegnitveni (abstinenčni) sindromi so opredeljeni v MKB-10 (Mednarodna klasifikacija bolezni) pod šifro F-17 v skupini »Duševne in vedenjske motnje zaradi uživanja psihoaktivnih snovi«. Tako je odvisnost od nikotina opredeljena kot bolezen in bolezen je seveda potrebno zdraviti.
Odvisnost je opredeljena:
• pritisk (neprestana želja - eden ali več neuspelih poskusov, da bi nehal)
• izguba kontrole (kadi več kot je nameraval)
• opustitev pomembnih rekreacijskih dejavnosti
• nadaljevanje navkljub zavedanju o neprestanih in ponavljajočih se težavah (socialnih, finančnih, psiholoških)
• odtegnitveni simptomi
• vse več časa potrebnega za cigarete
• povišana toleranca (potrebne vedno večje količine)

50 % do 70 % kadilk in kadilcev bi želelo prenehati kaditi, če bi lahko. Veliko nekdanjih kadilcev poroča o stalni želji po cigareti in ugotavljajo, da so zasvojeni z nikotinom, podobno kot drugi ljudje z alkoholom, narkotiki ali pomirjevali. Nekateri kadilci uspejo prenehati s kajenjem v prvem poskusu, drugi morajo poskušati večkrat in marsikateri ima resne odtegnitvene simptome.

• Kot pri vseh vrstah odvisnosti so tudi pri oblikovanju nikotinske na delu tri skupine dejavnikov: človek, družba in droga.
• Potrjen je obstoj bioloških in vedenjskih mehanizmov, ki so krivi za nastanek zasvojenosti.
• Ponavljajoče se izpostavljanje učinkom nikotina, ki je psihoaktivna snov, vodi do nevroadaptacije, ta pa podpira vedenje, usmerjeno v potrebo po drogi ter vzpostavljanje tolerance.
• Želja kadilca po cigareti je vse močnejša, čimbolj pada nivo nikotina v krvi.
• Najbolj odvisni so tisti, ki potrebujejo cigareto takoj, ko se zbudijo ali pa se celo zbujajo sredi noči zaradi želje po cigareti.
• Pri kajenju imajo močan pospeševalni učinek tudi dejavniki okolja, ki vzdržujejo odvisniško vedenje – na primer: LOKALI, KJER SE KADI.
Glede na to, da je zasvojenost z nikotinom potencialno ozdravljiva, pomeni to, da imamo čim več različnih opcij za zdravljenje, večjo možnost za uspeh. Uspešna pomoč pri opuščanju kajenja vsebuje vrsto ukrepov tako same ali v kombinaciji: vedenjsko in farmakološko zdravljenje z izobraževanjem, kratkimi posveti in nasveti, intenzivno podporo, predpisovanjem preparatov in drugim kar lahko pomaga posamezniku in populaciji kot celoti. Posamezni kadilec ima lahko izrazito različne izkušnje v vsakem od več poskusov, s katerim je poskusil prenehati kaditi.
Zelo pomembno je, da kadilec ne razmišlja samo o prenehanju kajenja, temveč o celoviti spremembi v smeri bolj zdravega načina življenja in pri tem mu mora terapevt in njegovi domači pomagati

Kadilci torej potrebujejo zdravljenje
 ker uporaba tobaka povzroča odvisnost
 ker kajenje tobaka vodi v bolezni in prezgodnjo smrt

Nikotin
 je najpomembnejši alkaloid v tobaku
 deluje kot substanca za zasvojenost preko acetilholinskih receptorjev, ki pospešujejo sproščanje različnih neurotransmiterjev

Pristopi za opuščanje kajenja
 individualni pristop
 skupinski pristop

Uporabljajo se uspešne metode zdravljenja
 priložnostni nasveti zdravstvenih strokovnjakov
 pomoč usposobljenih terapevtov
 skupinska terapija
 farmakološko zdravljenje

V kratkem nasvetu lahko:
 določimo dan prenehanja kajenja
 pregledamo prejšnje izkušnje
 naredimo osebni načrt odvajanja
 prosimo družino in prijatelje za pomoč
 predpišemo in priporočamo farmakoterapijo

Populacije, ki se jim je potrebno posebej posvetiti
 hospitalizirani bolniki
 nosečnice
 mladina
 ljudje z nizkimi dohodki



Ker je vsak pacient oseba zase, bo vsak poskušal uporabiti tista priporočila, ki se mu bodo zdela najbolj primerna za dosego cilja. Terapevt mu mora ponuditi čimveč možnosti.Tudi glede načina prenehanja kajenja, se mora odločiti vsak posameznik za sebe. Obstajata dva načina prenehanja:
1. Najpogosteje je to prenehanje »čez noč«
2. Komur to ne uspe, pa lahko poskuša postopno:
• veča razmak med cigaretami
• ne kadi v postelji
• določi prostore, kjer nikoli ne kadi
• ne kadi navsezgodaj
• ne kadi pred zajtrkom
• ne kadi na potovanju, v avtu, ob otrocih
• ITD
Na nesrečo veliko kadilcev ponovno prične s kajenjem in se vračajo v ta krog večkrat, preden končno uspejo prenehati. Zato je pomembno, da terapevt vzdržuje visoko motivacijo in kadilca vzpodbuja k ponovnemu poskusu.
Če se nekdo odloči, da se ne bo spremenil, mu lahko damo prospekt ali knjižico z informacijami in ga povabimo, da se vrne kadarkoli bo potreboval pomoč.

Odtegnitveni simptomi (abstinenčna kriza)
Živčni sistem se pri mnogih drogah, ki se danes uporabljajo, adaptira na njihovo stalno prisotnost, to je znano kot nevroadaptacija. Če se dodajanje droge nenadoma prekine, se lahko pojavijo telesni odtegnitveni simptomi, ko se telo poskuša ponovno privaditi na stanje brez droge. Nikotin povzroča nevroadaptacijo in mnogo ljudi, ki preneha s kajenjem, pozna različne vrste in stopnje odtegnitvenih simptomov. Intenzivnost teh simptomov se ponavadi zmanjša dokaj hitro, v prvih dveh tednih po prenehanju kajenja.
Ob teh težavah moramo biti pacientu na voljo, da mu pomagamo tako z vedenjsko kot z farmakoterapijo.

Zaključek
V zadnjih letih je uspelo povsem pojasniti in razumeti povezavo med kajenjem in določenimi boleznimi ter zvečano smrtnostjo. Tobak je najbolj nevarna splošno uporabljana droga v Evropi. Polovica rednih kadilcev bo umrla zaradi cigaret in polovica teh smrti v srednjih letih (med 35. in 69. letom) bo prezgodnjih. Vpliv kajenja je nesporno dokazan pri različnih vrstah rakov, boleznih srca in ožilja ter kronični obstruktivni pljučni bolezni, težavah z zanositvijo in impotenco. Vse to so seveda razlogi, zaradi katerih je za vsako kadilko in kadilca koristno prenehati s kajenjem. Povečevanje deleža tistih, ki prenehajo s kajenjem in zdravljenje odvisnosti od tobaka je bistveno pri zmanjševanju obolevnosti in umrljivosti zaradi bolezni, povezanih s tobakom.
Intervencije za zmanjševanje kajenja zajamčeno prinašajo populaciji izboljšanje zdravja z relativno majhnimi stroški. Takšni ukrepi ostajajo mnogo bolj uspešni in tudi finančno uspešni pri zdravljenju kajenja in njegovih posledic na zdravje kadilcev, kot mnogi drugi medicinski posegi, ki so potrebni, ko se bolezen, povezana s kajenjem, razvije. Tako je tudi z ekonomskega stališča dobro, da kadilke in kadilci prenehajo s kajenjem, pa naj gre za njihov osebni »proračun«, ko potrošijo za tobak velik del dohodkov, ali za državo, ki mora odvajati veliko denarja za zdravljenje bolezni povzročenih s tobakom. (vir: Asist. mag. Tomaž Čakš, dr. med., Medicinska fakulteta v Ljubljani,Katedra za javno zdravje)

VAJE ZA VADBO SPOMINA IN POZORNOSTI
Vsem se dogaja, da včasih pozabimo, kam smo kaj dali, kaj moramo v trgovini kupiti, komu bi bilo treba telefonirati, kje smo pustili rokavice in kako je že ime tistemu znancu ... Ko postajamo starejši, je takih in podobnih težav še malo več, in začne nas skrbeti, ali gre za običajno, normalno obliko pozabljivosti ali morda spada naša oblika pozabljivosti med zgodnje bolezenske znake demence.
Težave z zbranostjo in s spominom so lahko prehodnega značaja in so povezane s preobremenjenostjo in preutrujenostjo, stresno situacijo, čustveno obremenjujočo situacijo, na primer z žalostjo, morda s telesno ali duševno boleznijo. Ko so omenjeni pogoji odstranjeni ali pa je njihov vpliv pomembno zmanjšan, se izboljšata tudi spomin in pozornost. Če pa kateri od omenjenih vzrokov ni navzoč, spomin in pozornost pa se vse bolj izgubljata, se je pametno obrniti na lečečega splošnega zdravnika in se z njim o težavi pogovoriti. S pomočjo razgovora, pregleda, morda testiranja (kratkega preizkusa spoznavnih sposobnosti ali risanja ure), bo vaš izbrani splošni zdravnik ali pa kasneje specialist ugotovil, kam bi se vaše motnje spomina in pozornosti lahko razvrstile. Zdravnik vas bo vodil in vam svetoval, kaj je treba storiti.
Vsem, tistim z običajnimi težavami ali pa bolezenskimi oblikami pozabljanja, svetujemo, da redno izvajajo vaje za vadbo spomina in pozornosti. Z možgani je namreč podobno kot z mišicami: če jih zaposlimo in uporabljamo, ohranijo moč in okretnost, ob zanemarjanju pa izgubljajo v življenju že pridobljene sposobnosti. Prav tako kot potrebujejo mišice stalno vadbo, da telo zmore določene telesne napore, tudi možgani potrebujejo miselno vadbo, da zmorejo premagovati miselne napore. Eden izmed možnih načinov ohranjanja miselne prožnosti je izvajanje različnih vaj za vadbo spomina in pozornosti. Zavedati se moramo, da imamo v svojih možganih uskladiščene" različne vrste spominov, ki so dosegljivi po različnih poteh (prek različnih čutil, miselnih procesov itd).
V nadaljevanju je navedenih nekaj vaj, ki utrjujejo različne miselne poti. Nekaj vaj imate predstavljenih v okvirčkih. To so vaje izbrane iz treh knjižic z naslovom Vaje za vadbo spomina in pozornosti 1, 2, 3, ki jih je izdalo Gerontološko društvo Slovenije, Teslova 17, Ljubljana. Tretjo knjižico še lahko dobite na omenjenem društvu.
Nekatere vaje se vam bodo zdele preproste in ob njih se boste zavedli, da jih pogosto že izvajate. Če ne v celoti, jih izvajate vsaj delno. Polovično izvajanje pa na žalost ni dovolj, če želite doseči dober učinek. Velikokrat se vam namreč zdi, da ste si kaj dobro zapomnili, ko pa morate dogodek na glas ali pismeno obnoviti, zmanjka besed in rdeče niti. Seveda ste vsi vabljeni, da si izmislite in izvajate še svoje vaje. Naj vam bodo vaje v veselje in zabavo.

Računanje
Zapišite nekaj števil, na primer šest (654 321), in jih nato po dve in dve seštevajte (6 + 5 = 11; 4 + 3 = 7; 2 + 1 = 3), iščite skupni seštevek (11), izmislite si odštevanja (11 - 7 = 4), množite (11 x 7 = 77), delite (14 : 7 = 2), izvedite še kakšne druge, bolj zapletene računske operacije. Včasih je že vodenje računov, prihodkov in odhodkov lastnega gospodinjstva precej zapletena in zadostna računska miselna telovadba.


Risanje različnih likov
To je kar zapletena naloga za tiste, ki imate težave s prostorsko predstavo. Narišite kak lik, nato pa ob tem liku potegnite navpičnico in vodoravno črto. Lik nato narišite kot zrcalni lik prek obeh črt.

Lastna abeceda
Napišite črke abecede, poleg njih pa različne znake. Z novimi znaki napišite nekaj besed, stavkov, morda kar pismo. Nekaj podobnega smo počeli kot osnovnošolci, ko smo pošiljali svojim prijateljem ali pa simpatijam med poukom pomembna pisemca. Se spominjate? Morda imate še iz tistih dni v spominu kakšno skrivno abecedo. Če ne, sestavite novo. Primer za vajo: A=#; T=?; M=“; S=!; N=*. Mama Ana = “#"# #*#; ata Sam = #?# !#".

Poimenovanje
Izberite neko črko, nato poiščite čim več besed na to črko. Vse besede razporedite v smiselne podskupine. Primer vaje je na primer poimenovanje živali na črko S (srna, sinica, skobec, slon, skuša, sokol, slavec, som ...); razdelitev na podskupine kopenske živali (srna, slon), vodne živali (skuša, som) ter živali, ki letijo (sinica, skobec, slavec, sokol). Zadnja podskupina se lahko deli naprej na ujede (sokol, skobec) in ptice pevke (sinica, slavec). Še vprašanje za mimogrede: ali veste, kdo je bil Goriški slavček?

Pojmovne zveze
Napišite ali povejte neko besedo in nato poiščite druge besede, ki so smiselno povezane s prvo besedo. Razložite, kako so posamezne besede in pojmi med seboj povezani. Primer je na primer beseda klop, z njo povezani pojmi so kuhinja, kosilo, park, zaljubljenca, potepuh, sodišče, zapornik ...

Reševanje križank
Morda je to najbolj priljubljena oblika vaj za vadbo spomina in pozornosti. To je zelo priporočljiva vaja, vendar vam svetujem, da je ne izberete kot edine, saj tako zanemarite veliko drugih miselnih poti. Svetujem vam še, da si naredite svoj slovarček novo naučenih besed in si jih ponavljate, naučite. Ponavljajte jih tisti in naslednji dan ter čez teden dni.

Opisovanje videnih vsebin
Poglejte okoli sebe in opišite svojo okolico. Lahko opišite, kje ste se danes sprehajali, kaj ste videli. Bodite natančni.
Vzemite v roko neko razglednico, fotografijo, reprodukcijo umetniške slike, jo odložite in opišite, ne da bi jo gledali. Oglejte si film, video, gledališko predstavo in opišite, kaj ste videli, kakšne misli ste imeli, kaj vas je v delu posebej privlačilo ali dolgočasilo.

Povzemanje poslušanih vsebin
Poslušajte radijsko oddajo in jo nato obnovite. Obnovite govor politika, ki ste ga pravkar poslušali, predavanje popotnika, pridigo duhovnika pri nedeljski maši ...
Ko poslušate klasično ali moderno glasbo, ali prepoznate naslov glasbenega dela, izvajalce, zvoke različnih inštrumentov? Poslušajte pozorneje!

Ponavljanje na pamet naučenih vsebin
Vsebine, ki ste se jih na pamet naučili v mladosti (pesmi, molitve, abeceda, poštevanka, odlomki literarnih del itd.), so v možganih shranjene drugače kot drugi dogodki iz mladosti. Z obnavljanjem naučenih vsebin izbrskamo in utrjujemo tudi to vrsto spomina. Ob pravkar končanem Prešernovem letu ste velikokrat slišali verze O Vrba, srečna, draga vas domača ... Obnovite to in še katero drugo pesem našega velikega pesnika. Seveda je priporočljivo, da se na pamet naučite tudi kakšne nove vsebine.

Pregovori
V pregovorih so skrite različne misli in sporočila. Jih poznate? Pobrskajte po svojem spominu ali kakšni knjigi, povprašajte svojce, če se oni spomnijo pregovorov in razložite sporočilo pregovorov.

Povzetki vsebin
Izberite besedilo, preberite ga in ga nato obnovite s svojimi besedami. Povzetek lahko tudi zapišete. Izbrani tekst naj bo različno dolg: le kratka časopisna vest ali roman.

Življenjska knjiga
Zberite svoje osebne in družinske fotografije ter stare, za vas pomembne razglednice, kak star časopisni odrezek, morda papirček priljubljenega bombona ali čokolade, koder las, posušeno štiriperesno deteljico ... Vse to uredite v večji album. Ob fotografijah in drugih spominčkih" zapišite vaše komentarje: konkreten opis dogodka, misli, morda kakšno vašo pesem. Tako boste dobili svojo zgodbo, ki bo zanimiv zapis za vas pa tudi za vašo družino. Pri oblikovanju vaše življenjske knjige vam lahko pomagajo vaši svojci, saj bo tako oblikovanje bolj zanimivo in zabavno.

"Tako je bilo v starih časih"
Starejša generacija nosi v sebi dragocene spomine, kako je družba delovala pred mnogimi leti. Te spomine radi ponavljate in jih pripovedujete svojcem. Zakaj se vas ne bi nekaj starejših prijateljev sestalo in bi skupaj obnovili, kasneje pa tudi zapisali, kako so pred leti izgledali stari običaji, kakšen je bil red v šoli, skozi kakšna modna obdobja ste šli, kako se je gospodinjilo, delalo na poljih in v tovarnah v prejšnjih časih.
Kar nekaj vaj za vadbo spomina in pozornosti sem vam predstavila. Naredite si svoj izbor vaj in si v svojem vsesplošnem pomanjkanju časa izborite nekaj uric za njihovo izvajanje. Ob miselni telovadbi ne pozabite tudi na telesno vadbo in na vzdrževanje pristnih odnosov z vašo okolico. Dejavno, polno življenje v vsakem življenjskem obdobju je pomembna osnova za ohranjanje miselne in druge življenjske svežine tudi v poznejših letih življenja.
V liku se skriva 15 imen. Napisana so v štirih smereh: z leve na desno, z desne na levo, od zgoraj navzdol in od spodaj navzgor. Med seboj se tudi križajo. Ko najdete in prečrtate vsa imena, vam ostane pet polj. Črke na njih preberite vodoravno; tako dobite še eno ime. Katero?

( vir:http://www. med.over.net
piše: Metka Pentek,dr. med, spec. spl. med.)

KAJ JE EPILEPSIJA?
Slovenščina pozna za epilepsijo dve imeni: božjast in padavica. V stroki, pa tudi med obolelimi, se malo uporabljata iz več razlogov. Prvo poimenovanje nosi v sebi verovanje, da je bolezen prav posebne narave, "božja", kar je v zgodovini in do neke mere tudi v sedanjosti še botruje posebnemu odnosu do oseb z epilepsijo. Že stari grški zdravnik Hipokrat je trdil, da epilepsija ni "nič bolj božja od katere druge bolezni in da jo povzročajo bolezni in okvare možganov, pojavlja pa se tudi v družinah". Izraz "padavica" je neustrezen zato, ker se pri bolezni pojavlja še vrsta drugačnih napadov, brez padcev. Zato se, čeprav tuje ime "epilepsija" zdi ustreznejše.
DEFINICIJA:
O epilepsiji govorimo, kadar se zaradi nenadne nepravilne dejavnosti možganskih celic (nevronov) pojavijo napadi. Veliko ljudi dobi takšen napad le enkrat v življenju. O epilepsiji govorimo, če se napad ponovi. Napade, ki nastopajo med prebolevanjem akutnih nevroloških bolezni (npr. vnetja možganov, zastrupitve, presnovne motnje) ne štejemo k epilepsiji. Diagnozo epilepsije postavimo, če se po preboleli akutni bolezni napadi še vedno ponavljajo.
KAKO RAVNATI OB NAPADU!
Velika večina napadov traja manj kot pet minut. Večina napadov mine "sama od sebe". Pri napadih, kjer bolnik vnaprej zazna prvi znak (latinsko aura), se lahko pripravi na napad oz. umakne iz nevarne situacije oz. namesti v položaj, pri katerem se ne more poškodovati. Pri nekaterih napadih, zlasti tistih, ki jih spremlja nenadna sprememba mišičnega tonusa, se bolniki lahko tudi huje poškodujejo. Med napadom bolnika zaščitimo pred poškodbami tako, da odstranimo nevarne in ostre predmete, razpnemo mu ovratnik, obrnemo ga na bok in odstranjujemo iz ust izločke (slina, izbruhanina), ki mu lahko ovirajo dihanje. V usta ne potiskamo ničesar (včasih so s tlačenjem trdih predmetov skušali preprečevati ugriz v jezik). Bolniku ničesar ne vlivamo v usta. Počakamo pri bolniku, da si opomore. Napadu lahko sledi zamračeno stanje, med katerim se bolnik odziva neustrezno, avtomatično, lahko tava po prostoru. Pri tem ga spremljamo, ne skušamo pa se mu zoperstaviti ali ga siliti k mirovanju.V večini primerov bolnika po napadu ni potrebno pošiljati k zdravniku. Danes so na voljo za prekinjanje daljših napadov zdravila v obliki rektiol (v tekoči obliki shranjena zdravilna učinkovina v "hruškicah", iz katerih jih lahko iztisnemo v črevo, če je tako določil zdravnik). V bolnišnici zdravilo vbrizgajo v žilo. Le redko se daje zdravilo z injekcijo v mišico (ker učinkuje prepočasi). Vsa ostala zdravila, ki jih bolnik zauživa po nekaj let, služijo temu, da preprečujejo ponavljanje napadov. Medicinska obravnava je nujna ob prvih napadih, ko je potrebno ugotoviti ali, sploh gre za epileptične napade, in opredeliti za kakšno podvrsto napadov gre. Takrat skušajo ugotoviti tudi vzrok epilepsije in določijo najustreznejše zdravljenje. Kasneje so bolnikom predpisane redne kontrole. Pri večini bolnikov so protiepileptična zdravila tako učinkovita, da ostanejo brez napadov več let (medtem ves čas redno jemljejo zdravila). Nato jim zdravnik (ob kontroli elektroencefalograma) postopno ukine zdravila. Večini se napadi kasneje ne ponovijo več. Epileptični status: kadar se napadi vrstijo eden za drugim tako, da se bolnikova zavest vmes ne zbistri oz. (pri novorojenčku) se nevrološko stanje ne popravi, ali pa kadar trajajo krči dlje kot 20 minut, govorimo o epileptičnem statusu. Epileptični status s krči terja nujno takojšnje ukrepanje (diazepam-za večino bolnikov najustreznejše zdravilo) in zdravljenje v bolnišnici.
(Vir:http://www.pliva.si)

Staranje
UVOD
Kaj je staranje Kdaj nastopi Ali je to bolezen Takšna in drugačna vprašanja si postavljamo ob besedi staranje. Staranje je proces, ki prinaša biološke, psihološke in socialne spremembe posameznika. Biološke spremembe se kažejo v morfoloških in funkcijskih spremembah organizma. Staranje vpliva tudi na posameznikovo osebnost in položaj v družbi. Starajoče se telo lahko opravlja vse funkcije kot telo mladega človeka, a le te so upočasnjene. V normalnih pogojih so v postaranem organizmu homeostatski mehanizmi med seboj relativno usklajeni Pri naporu in stresnih situacijah pa pride do neusklajenosti in nestabilnosti teh mehanizmov.
Dve vedi se ukvarjata s študijem staranja: GERONTOLOGIJA je veda, ki iz biološkega in socialnega vidika raziskuje staranje, GERIATRIJA pa se ukvarja z zdravstvenimi težavami starejših ljudi.

OPREDELITEV STARANJA IN STAROSTI
Staranje je fiziološki proces, ki se začne z oploditvijo. Vendar staranje za družbo pomeni obdobje življenja po določeni starosti. Tako kot otroke delimo starostnike na več skupin: mlade-starejše (65-74 let), srednje-starejše (75-84 let) in stare-starejše (85 let naprej). V procesu staranja prihaja do morfoloških (spremembe na celicah) in funkcionalnih (biokemične spremembe) sprememb. Staranje pospešujejo naslednji dejavniki: dednost, vlažno vroče podnebje, mestno življenje, način življenja, napačna prehrana, premalo gibanja, služba, škodljive navade in razvade. Staranja ne moremo preprečiti. Zdrav način življenja, zdrava prehrana in gibanja pa ohranja človeka vitalnejšega.

ZNAKI STARANJA
Ločiti moramo spremembe, ki so posledica samega procesa staranja in tiste, ki so posledica bolezni.

KOŽA
S starostjo postane koža nagubana, suha, hiperpigmentirana, bolj prosojna in tanka, zaradi zmanjšane plasti dermisa ter manj elastična, zaradi degeneracije in preurejanja kolagenskih vlaken. Na vse naštete spremembe vpliva tudi neustrezna prehrana, slaba cirkulacija in spremembe v imunskem sistemu.
S staranjem se zmanjša tudi število, velikost in s tem aktivnost kožnih žlez. Nohti postanejo zaradi zmanjšane prekrvavljenosti prstnih jagodic krhki in lomljivi; lasje pa zaradi zmanjšanega izdelovanja melanina sivi, spremembe so opazne tudi v rasti in razporejenosti las. S starostjo pogosto pojavljajoča se obolenja na koži so: kožni rak, keratoza, dermatitis in pruritus.

SKELETNO-MIŠIČNE FUNKCIJE
S starostjo se pojavijo spremembe v konstituciji in postavi, saj mišičje atrofira, kostnina pa je oslabljena. Telesna masa pa se kljub zmanjšani mršavi masi (=mišičje+kostnina) povečuje, na račun večjega deleža maščevja.
-Vzrok za povečano atrofijo skeletnega mišičja in s tem tudi upadlo moč mišičja ter zmanjšano maksimalno hitrost mišičnega dela predstavlja propad hitrih, glikolitičnih vlaken. Ker pa ostajajo vlakna tipa I nespremenjena, se vzdržljivost vlaken s starostjo ne spreminja. Gibanje se lahko upočasni tudi zaradi motenj v živčnem sistemu. Na delež mišičnine v telesu vpliva tudi sedentarni način življenja.
-Nastajanje in obnavljanje kostnine je s staranjem upočasnjeno tudi zaradi zmanjšanega izločanja rastnega hormona (RH), estrogenov in manjših obremenitev skeleta, kar aktivira osteoblaste. Gostota kostnine se s starostjo zmanjšuje do mere, ko se lahko pojavi bolezen.

KARDIOVASKULARNE FUNKCIJE
S staranjem se zmanjšuje elastičnost v vseh tkivih. V krvožilnem sistemu to najbolj prizadene aorto in arterije, ki postanejo toge, manj raztegljive in rigidne. Zaradi zmanjšane funkcije avtonomnega živčevja ali nezadostne cirkulacije se pojavi ortostatska hipotenzija. Pri starostnikih se zmanjša diastolična polnitev, vendar pa se polnitveni volumni ohranjajo, zaradi povečane atrijske kontrakcije in njenega prispevka k polnitvi ventriklov. Ker je aorta bolj rigidna, periferni upor pa povečan, breme ob iztisu narašča. Stena levega prekata se odebeli, velikost srca pa se ne spremeni.
Tako je utripni volumen (UV) pri starostnikih manjši, kot pri mladih ljudeh (s starostjo srčni indeks linearno pada; srčni indeks=minutni volumen/telesna površina); vendar pa zadosten za vzdrževanje potreb telesa v mirovanju. Med naporom pa se UV ne more povečati enako učinkovito, kot pri mladih ljudeh. Kompenzacija poteka na račun povečane srčne frekvence in višjega krvnega tlaka. Pri ljudeh, ki so trenirani, se srce lahko poveča, zato se frekvenca srca med naporom lahko relativno manj poveča. Način življenja vpliva na prilagoditve v delovanju kardiovaskularnega sistema, zato je za vzdrževanje vitalnosti kardiovaskularnega sistema v starosti tudi pomembna telesna vadba in rekreacija.

RESPIRATORNE FUNKCIJE
Zaradi sprememb v strukturi elastina in kolagena se zmanjša elastičnost pljuč. Pojavi se tudi kalcifikacija mehkega tkiva ob steni prsnega koša, kar poveča njegovo togost. Tako morajo respiratorne mišice opravljati večje delo. Prihaja tudi do deformacij v strukturi alveolov, kar zmanjša površino za izmenjavo plinov. Hkrati je zaradi zmanjšanega UV tudi pretok skozi pljuča manjši. Zato se količina O2, ki ga kri v pljučih prevzame in prenaša do tkiv, zmanjša. Tudi rezidualni volumen pljuč se na račun vitalne kapacitete poveča. Pojavi se linearni padec parcialnega tlaka kisika v arterijskem delu, predvsem kot posledica neujemanja med perfuzijo in ventilacijo. Vse te spremembe vodijo v zmanjšano respiratorno funkcijo, ki pa je glede na telesno aktivnost starostnika adekvatna..

NEVROLOŠKE FUNKCIJE
Zaradi propada nevronov osrednjega živčnega sistema se s starostjo teža možganskega tkiva zmanjša. Poveča pa se število glija celic kot kompenzacija. Znotraj samega nevrona najdemo večje število depozitov lipofuscina, izgubo Nisslove substance, prepletenost nevrofibril. Z atrofijo dendritov oslabijo sinaptične povezave, zato pride do sprememb v prevajanju vzburjenja. In sicer so bolj prizadeti tisti procesi, ki zahtevajo prilagoditve na nove situacije. Senzorimotorične spremembe vplivajo na zmanjšan reakcijski čas, oslabljene reflekse in spremembe propioreceptorjev. Posledično se kažejo kot težave v ravnotežju in kot počasno, preudarno gibanje. Kljub vsemu v starosti ostanejo kognitivne sposobnosti zdravega posameznika nedotaknjene. Pojavljajo se manjše okvare kratkotrajnega spomina, spremembe v EEG in spolnih vzorcih, raztresenost, komunikacijske motnje, povečana incidenca za psihiatrične motnje, vendar do sprememb osebnosti v starosti normalno ne prihaja.

GASTROINTESTINALNE FUNKCIJE
Izguba zob pri starejših je navadno posledica slabše ustne higiene. Lahko vodi do sprememb v prehranjevanju in s tem v podhranjenost.
Kserostomija (suha usta) je prav tako pogosta med starostniki in je posledica slabšega delovanja žlez slinavk.
Pojavljajo se tudi atrofija želodčne mukoze. Zmanjša se sekrecija želodčnega soka, kar privede do zmanjšanja absorpcije snovi, ki za razgradnjo potrebujejo kislo okolje.
Pri starostnikih je pogosto je zaprtje, ki je posledica premajhne mobilnosti črevesja, zmanjšane fizične gibljivosti, nizke vsebnosti vlaknin v hrani in zmanjšanega vnosa tekočin.

GENITOURINARNE FUNKCIJE
S staranjem se pojavijo tudi spremembe v gladkih mišicah mehurja. Oporno elastično tkivo nadomesti vezivno tkivo, kar lahko povzroči nepopolno praznjenje mehurja. Kapaciteta mehurja s starostjo pada, frekvenca mikcije pa narašča.
Pri ženskah se zaradi zmanjšanega nastajanja estrogenov po menopavzi zmanjša vaginalna sekrecija, stena vagine postane tanjša, bolj suha in maj elastična, kar lahko vodi do vaginalnih infekcij.
Pri moških se pojavlja benigna hiperplazija prostate, ki povzroča predvsem motnje pri mikciji. Menijo, da je vzrok bolezni hormonsko neravnovesje v starosti (sorazmerno prevladovanje estrogenov nad androgeni).
Kljub temu, da zaradi sprememb v inervaciji in v žilnem sistemu traja dalj časa, da se pojavi erekcija, je spolna aktivnost možna še dolgo v pozna leta tako pri moških kot pri ženskah.

ČUTILA
Vid
S starostjo se splošno poslabša ostrina vida. Najpogostejša motnja vida je presbiopsija ali nezmožnost fokusiranja bližnjih predmetov, ki se pojavi zaradi izgube elastičnosti leče in atrofije ciliarnih mišic. Tudi barvni vid je zmanjšan v starosti, kar naj bi bilo povezano z absorpcijo kratkih valovnih dolžin svetlobe skozi neprozorno lečo. Zmanjša se tudi kornealna občutljivost, zato so osebe manj pozorne na morebitne poškodbe ali infekcije. Najpogostejše bolezni pri ostarelih so: glavkom, katarakta in makularna degeneracija.
Sluh
Presbikuzija ali izguba sluha zaradi starosti je opisana kot postopna, progresivna, bilateralna in simetrična senzonevralna izguba sluha visokofrekvenčnih tonov. Pogosto pa je okvarjena tudi zmožnost razumevanja govorjene besede. Uporaba slušnih aparatov lahko bistveno olajša komuniciranje z okolico. Poslabšanje sluha pa lahko povzroči tudi cerumen žlez, ki je zaradi atrofije le teh bolj suh in lahko zamaši sluhovod.
Vonj in okus
Občutljivost čutila za voh pade po 50. letu starosti, zaradi vsesplošne atrofije olfaktornih žlez in nevronov. Na slabše zaznavanje okusov pa lahko vplivajo zdravila in bolezni.

IMUNSKI SISTEM
S starostjo pada delovanje imunskega sistema, kar vodi k povečanemu tveganju za posamezne bolezni. Involucija timusa je popolna pri 50. letih. Kljub temu, da se skupno število T celic ne spremeni, so opazne spremembe v delovanju T celic pomagalk, ki so odgovorne za imunski odziv celic. S starostjo naraščajo tudi številna protitelesa, kar poveča tveganje za razne avtoimune bolezni. Starejši ljudje so bolj podvrženi infekcijam sečil, dihal in ran.

ALI JE STARANJE BOLEZEN
Staranje ni bolezen, je proces sprememb, ki pa niso patološkega značaja. Res pa je, da te spremembe, ki nastajajo tekom staranja, lahko vplivajo na razvoj patoloških motenj in s tem bolezni.
Stopnja smrtnosti je število umrlih na število vseh osebkov določene starosti v neki populaciji. Danes so najpogostejši vzroki umiranja kardiovaskularne bolezni, neoplazme in nesreče. Na začetku stoletja so bili vzroki tuberkuloza, pljučnica, diarea – enteritis. Stopnja smrtnosti je visoka v zgodnjem otroštvu, pade in konstantno narašča s starostjo. Kljub različnim vzrokom lahko opazimo, da krivulja umiranja po 50 letu narašča logaritmično s starostjo. Vsakih 8,5 let se verjetnost da bomo umrli, podvoji. Napredek medicine zadnjih 100 let je pripomogel k temu, da se življenjska doba podaljšuje. Kot kaže slika na desni, lahko izračunamo maksimalno življenjsko dobo, ki znaša 110 do 120 let.



S starostjo začne naraščati tudi verjetnost za pojavljanje številnih bolezni. Raziskave kažejo, da je naklon krivulje stopnje smrtnosti v določenem obdobju življenja neodvisen od bolezni, ki povzroči smrt. Staranje je posledicamultifaktorskih vzrokov in ne ene same bolezni. (vir:med.over.net)


LITERATURA
- Guyton A. C. (1991).Medical Physiology. 8th ed. Saunders. New York
- Holliday R. (1992). The ancient origins and causes of ageing. News in Physiological Sciences 7:38-40
- Sharma R. (1988). Theories of aging. In: Physiological basis of aging and geriatrics.P.S.Timiras, editor. MacMillan publish. Co. New York. Pp 43-57
- Timiras (1988). Aging and disease. In: physiological basis of aging and geriatrics. P.S. Timiras, editor. MacMillan publish. Co. New York. Pp 27-42
- Timiras (1980). Physiology of ageing. In: Medical Physiology II. V.B.Mountcastle, ed. C.V.Mosby Company.St.Luis
- Pikna, J.K. (1994). Concepts of altered health in older adults. PATHOPHYSIOLOGY pp125
- Finkel T. (2003). A toast to long life. Nature 425:132-133.

Ustrezna prehrana je v starejšem življenjskem obdobju za boljše zdravje in počutje bistvenega pomena.

Vsakdanja telesna dejavnost in vzdrževanje uravnotežene prehrane, ob normalni prehranjenosti, lahko vzdržujeta telesne in duševne funkcije starejšega človeka. Po 65. ali 70. letu začne telesna teža človeka počasi upadati zaradi starostnega pomanjkanja teka (anoreksije), manjše telesne dejavnosti in slabše presnove starejšega človeka. Prav zaradi tega se poveča tveganje za beljakovinsko-energijsko nedohranjenost, prav tako pa tudi za pomanjkanje nekaterih življenjsko pomembnih snovi, ki jih človek lahko dobi samo v mešani prehrani z ustrezno energijsko vrednostjo, vsaj več kot 1500 Kkal na dan.
Znižan tek v starosti je zlasti posledica slabega okušanja in vonjanja hrane, težjega žvečenja in požiranja hrane, jemanja številnih zdravil, ki tudi lahko znižujejo tek, depresije, demence, osamljenosti, manj pestre prehrane, različnih bolezni in zaradi že omenjenega starostnega pomanjkanja teka, ki se kaže v okvari uravnavanja uživanja hrane.
Potrebe po življenjsko pomembnih snoveh pri ljudeh, ki so stari več kot 65 let, so podobne kot v srednjem življenjskem obdobju. Potrebe po rudninah so podobne kot pri drugih odraslih osebah, izjema je morda le železo pri ženskah, ki ga potrebujejo manj; večje potrebe pa se pokažejo pri kalciju, tako pri ženskah kot pri moških. Poseben pomen ima tudi natrij, ki ga največ dobimo v soli, ki jo dodamo hrani. Rudninske snovi so pomembne še zlasti pri nekaterih boleznih, ki so povezane s starejšim življenjskim obdobjem, kot so bolezni srca in ožilja, rak, osteoporoza, povišan krvni tlak, slabokrvnost, sladkorna bolezen in druge. Vitamini B6, B12, folna kislina, B2 izboljšujejo kognitivne funkcije in varujejo pred aterosklerozo.
Osemdesetletnik ima za okoli 30 % manjšo funkcijo ledvic kot človek pri 40 letih. Prav zaradi tega lahko pri starejšem človeku prej nastane pomanjkanje ali višek vode v telesu (dehidracija in hiperhidracija). Navadno mlad človek zaužije vedno nekoliko več vode in soli, kot so njegove minimalne dnevne potrebe; to pa ni pogosto pri starejšem človeku. Pri starejšem človeku je pomanjkanje vode lahko pogostejše zaradi povečane izgube skozi kožo, večje količine zaužite soli, zaradi slabšega okušanja hrane, znižane sposobnosti zgoščevanja urina, predvsem pa nima tako izrazite žeje - kljub visoki dehidraciji. (vir: http://med.over.net/zdrava_prehrana)

( piše: prof. dr. Dražigost Pokorn, dr med,)