DEMENCA, KAJ JE TO?
Na prehodu iz srednjih let v starostno obdobje ter v obdobju zgodnje starosti čakajo človeka hudi travmatični dogodki in siloviti stresi, kot so : odhod zadnjega otroka iz družine, upokojitev, izguba mnogih prijateljev in smrt enega od zakoncev.
Starejši ljudje izgubljajo vse, kar so imeli radi: dom, otroke, prijatelje, zakonskega partnerja in druge ljubljene osebe, a tudi svoje družbene vloge, položaje, status in prestiž, kot tudi svoje lastno zdravo telo in izgled. Posebno je prizadet občutek lastne vrednosti. Zato živijo v nenehni frustraciji, ki jo spremljajo strah, sram, odtujenost in občutek zavrženosti.
Ti pojavi so značilni za vse starejše ljudi, zlasti v obdobju visoke starosti, a še posebej prizadenejo dementne osebe.
Demenca je upad ali izguba sposobnosti mišljenja, spomina, govora, učenja, presoje. To je propad osebnosti, ki ga obeležuje obubožanje višjih psihičnih funkcij zaradi bolezenskega procesa in vodi na koncu v razosebljenje.
Najbolj preprosto razlago demence je podala neka mamica svojemu otroku ob obisku bolne babice v domu. "Demenca je bolezen , ki prizadene možgane. V možganih je veliko prostorčkov. Vsak od njih je pomemben za razmišljanje, govor ali premikanje rok in nog. Pri tej bolezni je tako, kot če bi nekdo v teh prostorčkih počasi ugašal luči: najprej v prvem, potem v drugem, pa v naslednjem in tako naprej."
Alzheimerjeva bolezen je najpogostejši vzrok demence. Med pogostejšimi so tudi demence, ki so posledica motenj prekrvavitve v možganih, zlasti kapi ali demence pri nekaterih drugih boleznih, kot so Pickova, Hunktingtonova horeja, Parkinsonova ali bolezen Lewyjevih telešc.
Znaki demence se kažejo kot motnje na področju:
- pozornosti – starostnik govori neurejeno, ne sledi bistvu,vsi šumi iz okolice mu odvrnejo pozornost
- abstraktnega mišljenja – ne razume besednih iger, pregovorov, šal…
- govornih sposobnosti- ne najde besed, ne zna nadomestiti izgubljenih besed z drugimi, ne končuje stavkov, ponavlja iste v besede ali besedne fraze…
- kratkoročnega spomina – večkrat mu je potrebno povedati določene napotke, pozablja, ponavlja ista vprašanja ali gibe…
- dolgoročnega spomina – ne ve povedati, kaj se je zgodilo pred enim tednom..
- presojanja – ne zna presoditi o primernem obnašanju v družbi, je manj urejen…
- orientacija v času, prostoru, osebah – ne ve povedati kje je, svojega doma ne prepozna, ne zna ločiti časa, ne prepozna sorodnikov in znancev…
- motnje govora – ne najde pravih besed…
- ne prepozna predmetov in jih ne zna uporabljati...
Potek bolezni pri vseh vrstah demence ni enak. Pri Alzheimerjevi bolezni se praviloma začne neopazno in postopoma napreduje. Pri nekaterih drugih boleznih je začetek nenaden s kasnejšimi novimi upadi v zagonih ali tudi brez njih. V začetnem obdobju lahko prevladujejo spominske motnje ali pa so sprva izrazitejše osebnostne spremembe ter opazimo spominske motnje pozneje.
Začetne spremembe se lahko kažejo z izgubo volje do dela ali drugih aktivnosti, ki so bile do tedaj zanje zanimive. Ne kažejo več zanimanja za dogajanja v okolici ali za družabna srečanja, rajši se zadržujejo v družinskem krogu, ki jim je poznan in jim zato nudi občutek varnosti. Težave s spominom se običajno zgodaj pojavijo. Pogosteje pozabljajo imena ali založijo predmete. Težko sledijo dolgim zahtevnim pogovorom. Težave s spominom, ki so posledica demence, nastanejo zaradi neustreznega spominskega zapisa. Priklic zato običajno ni uspešen kljub pomoči. Običajno človek z demenco v začetni fazi opiše doživetje iz zgodnejših življenjskih obdobij, vendar pa je pri tem časovno zaporedje dogodkov neustrezno. Izrazitejše težave opazimo, ko naj bi se spomnil nedavnih dogodkov.
Pri nadaljevanju bolezni se težave s spominom stopnjujejo. Navadno težave prikrivajo ali jih celo zanikajo. Upadajo tudi ostale sposobnosti zato se stopnjuje napetost, obupanost ali občutki manj vrednosti.
Z nadaljnjim upadom vseh višjih možganskih funkcij se zmanjšuje količina dosegljivih informacij . Sposobnost razumevanja in presoje je oslabljena. Nepravilno ali celo onemogočeno je računanje, orientacija -izgubljanje v prostoru je vse pogostejša. Osebe z demenco postanejo čustveno labilne. Hitro se zjočejo ali razjezijo, vendar pa se tudi hitro umirijo.
V končnem stadiju se spominske težave še stopnjujejo in se zgodi, da starostniki ne spoznajo niti najbližjih sorodnikov. Pogovarjajo se z navideznimi osebami ali z lastno podobo, ki jo vidijo v ogledalu. Živijo v zmotnem prepričanju, da so še zaposleni, da so starši še živi, otroci pa hodijo v šolo. Ne znajdejo se več niti v lastnem domu, najpogosteje ne vedo pravilnega datuma, leta ter kje se nahajajo. Želijo si le domov- nekam daleč v preteklost, v otroštvo, v materino toplo naročje.
Ob napredovanju bolezni postanejo vse bolj neokretni, upočasnjeni, gibljejo se le malo. Govor je upočasnjen, postanejo redkobesedni in lahko ponavljajo le še nekaj fraz. Pogovora ali napisanega besedila ne razumejo več. Pojavljajo se lahko težave z zadrževanjem blata ali vode.
Odzivi starostnika z demenco so nam morda nerazumljivi, vendar kažejo, da še vedno zaznajo občutek topline in varnosti. Topel nasmeh, stik z očmi, morda nežen dotik z roko ali objem preko ramena sporočajo starostniku z demenco, da je v skrbnih in prijateljskih rokah.
Nebesedna sporočila so pogosto ključ k oblikovanju prvega vtisa o določeni osebi .Osebe s hudimi spominskimi motnjami živijo vedno znova v svetu prvih vtisov.
Ne smemo pozabiti, da je človek z demenco, človek z določenimi sposobnostmi in pomanjkljivostmi, kot vsi zdravi ljudje.
Običajno zmorejo več,kot mi od njih pričakujemo, zato potrebujejo veliko zaupanja in vzpodbude. Njihove pozitivne lastnosti moramo poudarjati in jih priznavati, s pomanjkljivostmi moramo ravnati tolerantno in čuteče.
Dementnega človeka je potrebno sprejemati in mu ne vsiljevati našo realnost.
To kritično obdobje človeškega življenja prinese s seboj zopet odvisnost od pomoči drugega, kot v otroških letih (sklenjen krog).
Znana a pri nas ne dovolj razvita je ideja, da bi mlada generacija lahko v večji meri pomagala starejši. Da bi tudi v okviru šol vzpodbujali prostovoljno delo s starejšimi ljudmi. Ravno pri iskanju novih idej, kako aktivirati starejše, dementne ljudi, se je v našem domu porodila ideja o Medgeneracijskem sodelovanju. Omislili smo skupni projekt -Dom in 1. b razred evropskega oddelka Gimnazije Kočevje. Izdelali smo plan in pristopili realizaciji. Odzivi naših stanovalcev so izredno pozitivni.
Pričakujemo, da bi od projekta imeli korist stari , tako kot mladi. Za mlade je to dragocena življenjska izkušnja, pa tudi za značaj mladega človeka veliko pomeni solidarnost s starejšimi. Starejšim pa pomoč, sočutnost, skupno opravljeno enostavno delo, medsebojno sodelovanje, daljša življenje in jim daje novo dimenzijo tudi v poznih letih.
Pripravila: Gordana Kalinič, delovni animator
